Že samo ime župnijskega zavetnika sv. Martina uvršča dobsko župnijo in prvo cerkev v Dobu med najstarejše župnije na Slovenskem.
Srednjeveške listine, naključne arheološke najdbe in tudi izoblikovanost okolice cerkve kažejo, daje dobska župnijska cerkev nastala iz prvotne majhne grajske kapele. Tu na ravnini ob sotočju voda je bila nekdaj dobro utrjena grajska trdnjava, ki jo je varoval še z vodo napolnjen jarek. V neposredni bližini dobskega gradu so namesto majhne grajske kapelice sezidali novo večjo gotsko cerkev. To so v času turške nevarnosti obdali s tabornim obzidjem ter okroglimi in polkrožnimi obrambnimi stolpi. Pred napadalci jih je varoval tudi z vodo napolnjen jarek, čez katerega je vodil lesen dvižni most, ki so ga ob napadih dvignili in z njim zaprli tabor.
Prejšnja dobska cerkev je bila torej zgrajena v gotskem slogu. Vizitator Filip Trpin je ob vizitaciji leta 1652 zapisal, da ima cerkev ozka podolgovata gotska okna. V kom ali prezbiteriju so bili trije oltarji: glavni sv. Martina, sv. Katarine in Marije. Na severni strani cerkve je bila, kot piše vizitator, pred kakimi devetimi ali desetimi leti prizidana in poslikana kapela z oltarjem sv. Mihaela. Zanimivo je, da vizitator, ki je o krtinski cerkvi zapisal, da ima petkrat po dva stebra, o zgradbi dobske ne pove veliko.
Pri popravljanju stopnic iz zakristije na prižnico so zidarji v letu 1926 v zidu našli dva kosa gotskega stebra. Potem so ju zato, da bi se ohranila, uporabili za podstavek klopi v zvoniku, a ju ni več.
Ostanek nekdanje gotske cerkve je tudi spodnji del osmerokotnega stebra z okroglim podstavkom iz rumenkastega peščenjaka, ki je v parku pred cerkvijo. Po ustnem izročilu je imel nekdaj vlogo sramotilnega kamna, potem pa je vse do druge svetovne vojni občinski sluga s tega kamna vsako nedeljo po jutranji maši bral važne občinske razglase.
Staro cerkev so večkrat popravljali. V letu 1721 je dobila nov oltar sv. Mihaela in nov tlak. V letu 1748 je dobila nov ciborij. Cerkev so, kot pove poročilo, polepšali s slikami. Hkrati so v tem letu v cerkvi vgradili nova okna, stara gotska pa so odstranili; temu so se prejšnji župniki dolgo upirali.
O tem, zakaj so v Dobu zgradili novo cerkev, viri posebej ne poročajo. Priprave za gradnjo so stekle v letu 1759, ko je v Dobu župnikoval Filip Jakob Čebul. V tem letu so ključarji in tesar po župniji začeli zbirati stavbni les. Zidati pa so začeli v letu 1760.Stroške gradnje so pokrili s prihranki in darovi dobrotnikov, Mihaela Štefula in Mihaela Veganta ter s posojilom dobskega kaplana Andreja Gubanca in brdske podružnice.
Novo cerkev je v letu 1762 hkrati s petimi oltarji slovesno posvetil ljubljanski škof Leopold Jožef grof Petazzi. O tem priča napis na marmornati plošči, ki je bila do leta 1962 na listni strani, takrat pa so jo premestili pod kor.
V letu 1926 so na severni steni prezbiterija med slavolokom in oknom našli ostanke fresk. Slika predstavlja ornamentne pasove, vidna je bila tudi bela roka, ki drži temno rjav meč. Pod zeleno slikarijo je na spodnjem robu listine gotski podpis: WOLFGANGUS ... DEUS ... MI... NICOLAUS. Freska je nastala v prvi polovici 15. stoletja. Slike so prebeljene. Tako je bil odkrit še en ostanek prejšnje gotske cerkve, severna stena prezbiterija, katere del so vključili v sedanjo cerkev.
Iz prejšnje cerkve sta tudi dva kropilnika ob glavnem vhodu. Kropilnik je dal leta 1618 narediti tedanji župnik Ivan Pomlade - JOANNES POMLADE ACHENSIS FIERI FECIT. Manjši kropilnik iz redečkastosivega marmorja je vzidan na levi strani glavnega vhoda. Na obodu ima letnico 1640 in monogram LH, kar pomeni, da ga je dal narediti tedanji župnik Lovrenc Herner.
Pred slavolokom v ladji je grobnica ali rakev, na pokrovu je izlizana letnica 176?, ki je sedaj prekrita s samotnim tlakom.
Zvonik je na zahodni - čelni strani cerkve in je ostanek prejšnje gradnje. Po župnijski kroniki naj bi ga leta 1732 zgradili od tal, a arhivski viri izkazujejo samo 28 goldinarjev stroškov, kar je zelo malo. Na to, daje spodnji del starejši, kaže na ajdovo zrno posnet temeljni zidni venec, zgornje zidne vence pa so pri obnovi odstranili.
V zahodni steni zvonika so tri line, spodnja je strelna, zgornji pa kvadratni, na južni in severni strani je po ena kvadratna lina. Velike line so zgoraj polkrožne. Nad številčnicami stolpne ure je lepo profiliran podstrešni zidni venec. Dotrajano ostrešje na zvoniku in kritino iz pločevine je dala Občina Dob jeseni 1938 obnoviti iz občinskega proračuna. Ostrešje je, enako prejšnjemu, izdelal tesarski mojster Anton Štebe iz Most, kleparska dela Franc Premk iz Mengša in zidarska Ivan Sršen iz Domžal.
Streha je volutasto - zaobljeno izbočena z malimi linami ter jabolkom in kovanim križem na vrhu.
Na zahodni strani nad vhodnim portalom je v fresko tehniki upodobljen sv. Martin na konju, ki beraču daje kos svojega plašča. Zgoraj je napis: SV. MARTIN, PROSI ZA NAS! Sliko je leta 1965, ko je bila cerkev zunaj obnovljena, naslikal domačin Miloš Starbek.
V letu 1926 so na južni strani zvonika našli ostanke slike sv. Krištofa.
V krstni knjigi je zapisano, da je bila zakristija sezidana leta 1704, morda prejšnja, sedanja pa je verjetno nastala hkrati z južno steno prezbiterija. Za to govori tudi vogelni kamen pri zakristiji, ki je ostanek gotske arhitekture. V jugovzhodno steno so zidarji vzidali še en gotski element; oba sta vidna.
Pevski kor je na zahodni strani ladje in je z dvema obokoma oprt na stene cerkve in na okrogel steber iz sivega apnenca. Stopnice na kor so speljane skozi zid. Ker je bil kor majhen, so ga leta 1931 po načrtu Ivana Vurnika poglobili v cerkev. Novi del je oprt na dva kovinska stebra; leseni del je izdelal mizar Ivan Breceljnik na Količevem.
Dobska cerkev ima štiri stranske kore - molilnice ali, kot so včasih rekli, oratorije. Na zahodni strani ladje sta dva stranska kora. Na oba se pride skozi pevski kor. Na kor na ženski ali evangeljski strani se je do leta 1818 prišlo iz drugega nadstropja župnišča. Ko so župnišče popravljali, so lesen in že preperel most podrli, prehod pa zazidali. V letu 1959 so zid prebili in naredili stopnice iz pevskega kora.
Nad zakristijo na južni strani prezbiterija sta še dva kora z dostopom iz zakristije, v prvem in drugem nadstropju. Po drugi svetovni vojni, ko so bili v kaplaniji stanovalci, je bil tu prostor za verouk in pevske vaje.
Vizitatorji so oltarjem posvečali veliko pozornost. V vizitacijskih zapisnikih seje ohranilo več poročil o oltarjih v stari dobski cerkvi. Ob vizitaciji generalnega vikarja Adama Sontnerja 25. novembra 1624je imela tri oltarje. Škof Scarlichi dodaja, da so posvečeni sv. Martinu, sv. Katarini in Blaženi Mariji Devici. Okrog leta 1640 so na severni strani prezbiterija prizidali kapelo in jo poslikali, nato pa hkrati z oltarjem posvetili sv. Mihaelu.
V letu 1713 je cerkev dobila nov Marijin oltar. Pred letom 1760, ko so staro cerkev podrli, so bili v cerkvi štirje oltarji.
Škof Petazzi je v letu 1762 hkrati z novo cerkvijo posvetil pet oltarjev; med njimi so bili najbrž tudi prejšnji oltarji.
Veliki oltar za novo cerkev so Dobljani naročili kiparju Janezu Vrbniku (Joannes Verbnig) iz Kranja. Po Vrišerjevem mnenju naj bi ga izdelal že okrog leta 1770. V letu 1777 pa je cerkev dobila nov tabernakelj.
V župnijski kroniki piše, daje Vrbnik umrl 9. marca 1805 v hiši št. 11 v Dobu, star 72 let. Mrliška knjiga ga imenuje mojstra dobskega oltarja (moister dobouskiga altarja). Za tron je izdelal kip sv. Martina na konju z beračem. Ko so kip zamenjali s kipom sv. Martina škofa, so Vrbnikov kip dali v Majdičevo znamenje na Viru.
Oltar sv. Martina za dobsko cerkev je župnik Grčar konec 19. stoletja naročil pri kiparju Andreju Rovšku iz Ljubljane. Načrt za oltarje izdelal v septembru 1898, naslednje leto pa tudi oltar. V škocjanskih Drobtinicah Podlogar piše, daje oltar hkrati z Rovškovim kipom župnijskega zavetnika sv. Martina in oltarno sliko Antona Jebačina slovesno blagoslovil dobski rojak, generalni vikar Janez Flis na Martinovo nedeljo leta 1899. Ob kipu sv. Martina škofa v osrednji oltarni vdolbini, ki jo obdaja stebrovje, so bili kipi: sv. Nikolaj, sv. Valentin, sv. Ulrih in sv. Anton Puščavnik; sedaj sta samo dva, na desni sv. Anton Puščavnik in na levi sv. Pavel. V niši nad glavno vdolbino je kip Marije Kraljice z Jezusom, na straneh pa kipa dveh svetnic, mučenk, na desni sv. Lucije in na levi sv. Katarine. Oltar ima leseno, z angelskimi glavicami, cveticami in stebrički dekorirano daritveno mizo. Na oltarnem podstavku je lesen polihromiran tabernakelj, ob straneh pa dva lesena, 75 centimetrov visoka pozlačena angela. Ta del oltarja je ločen od oltarnega nastavka, ki je ob vzhodni steni prezbiterija.
V skladu z navodili drugega vatikanskega koncila je tudi dobska cerkev dobila daritveni oltar, obrnjen proti ljudstvu. Sedanji daritveni oltar angela varuha je dar takratnega župnika Mihaela Žnidarja. Daroval ga je v zahvalo. Kljub temu, daje bil na seznamu, po božji previdnosti ni odpotoval z letalom, ki je 1. decembra 1981 na Korziki strmoglavilo. Restavrator Ivan Pavlinec je oltar izdelal tako, da angel z rokami drži daritveno mizo nad glavo.
Oltarje posvečen sv. Martinu. Hkrati je Pavlinec izdelal lesen svečnik z angelom za velikonočno svečo. Za podstavek ambona je uporabil kip Mojzesa, ki je bil do leta 1957 na baldahinu nad prižnico.
Hkrati je bil preurejen tudi prezbiterij. Dele odstranjene obhajilne mize iz belega marmorja so uporabili za podstavke klopi za ministrante ob stenah prezbiterija.
Oltar je ob zaključku prenove notranjosti in 220-letnici dobske cerkve posvetil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar na Martinovo nedeljo 1982.
Oltar je ob zaključku prenove notranjosti in 220-letnici dobske cerkve posvetil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar na Martinovo nedeljo 1982.
Oltar Brezmadežne je v kapeli na severni strani ladje. Avtor in čas izdelave tega oltarja nista znana. Po mnenju restavratorja Ivana Pavlinca ta oltar kot tudi oltar v kapeli na južni strani izvirata iz 18. stoletja. V vdolbini je 130 centimetrov visok lesen polihromiran kip Brezmadežne, na straneh sta dva 135 centimetrov visoka angela, na konzolah na zunanji strani stebrov pa dve mu-čenki. Na školjkastih segmentih ob Marijinem imenu sta dva angela. Oltarni nastavek je lesen in polihromiran. Na menzi je bila nekdaj slika (olje, platno, 68 x 52 cm) sv. Stanislava, delo Matija Koželja iz Kamnika leta 1874, sedaj pa je Marijino srce (olje, platno, 67 x 51 cm), delo Henrike Langus.
Po mnenju restavratorja Pavlinca je oltar Trpečega Kristusa v kapeli na južni strani iz istega obdobja kot oltar na severni strani. V osrednji vdolbini je kip Trpečega Kristusa - Ecce homo. Na straneh sta dva 140 centimetrov visoka lesena kipa angelov, na konzolah ob oltarju pa sta dva rimska vojščaka, morda sv. Pavel in Janez. Nad osrednjo vdolbino je plastika Vstalega Zveličarja in dveh apostolov na poti v Emavs. Na straneh pa oltar na segmentih zaključujeta dva manjša angela. Na daritveni mizi je bila nekdaj slika (olje, platno) sv. Alojzija, delo Matija Koželja leta 1874, sedaj pa je tu slika Srca Jezusovega (olje platno, 67 x 51 cm) in je signirana: Langus.
Ob oltarju je nekdaj visel križ z odprto Jezusovo lobanjo. Na levi strani oltarja je bila včasih slika sv. Frančiška, pod sliko pa puščica za darove, ki so jih razdeljevali med dobske reveže.
Ob severovzhodni kapeli ladje je bil do leta 1887 oltar sv. Volbenka. Takrat pa so ga zamenjali z oltarjem sv. Jožefa, ki ga je izdelal Ivan Vurnik iz Radovljice. V ploskoviti arhitekturi oltarja so tri vdolbine, v njih so bili trije leseni in polihromirani kipi: v srednji - večji sv. Jožef, levo sv. Kozma in desno sv. Damijan. Zgoraj pa sta dva angela. Okrog leta 1980 so kipe odstranili in na oltar namestili Križev pot.
Za sedanji križev pot je Urša Flere, pri Spodnjem Staretu v Dobu, zapustila 400 goldinarjev. Delo so v letu 1866 naročili pri kamniškem slikarju Matiju Koželju. To svoje prvo večje delo je naslikal po križevem potu v ljubljanski stolnici. Križev pot (olje, platno, 105 x 70 cm) je slovesno blagoslovil 22. julija istega leta pater frančiškan Ferdinand Gotzel iz Kamnika.
V letu 1926 je 12 slik križevega pota očistil in naslikal dve novi Franc Mrčun iz Bišč. Slike so bile ponovno očiščene leta 1962 in zamenjani stari okviri. V času obnove cerkve so slike vseh štirinajst postaj križevega pota kot nekakšen krilni oltar namestili na oltar sv. Jožefa. Tako je tu sedaj oltar Križevega pota. V velikonočnem času je tu tudi božji grob. Kristusa v grobu - oltarni mizi je leta 1985 izdelal restavrator Ivan Pavlinec.
Križev pot je leta 2012 restavrirala akademska slikarka Marina Anžič.
Sredi 17. stoletja so na severni strani prezbiterija prizidali kapelo in vanjo postavili oltar sv. Mihaela. Ta oltar je verjetno pozneje dobil prostor v jugovzhodni kapeli nove cerkve. Tako kot oltar na nasprotni strani je Janez Vurnik tudi za to kapelo v letu 1887 izdelal nov oltar. Viri omenjajo, daje bil posvečen nadangelu Mihaelu. V osrednji vdolbini je bil kip nadangela Mihaela, ki z mečem prebada zmaja, kar je značilno za sv. Jurija. Na straneh sta bila kipa dveh svetnikov. V maju 1957 so oltar hkrati s prižnico podrli in postavili krstilnico. Oba takrat nova oltarja je na Martinovo nedeljo, 13. novembra 1887, posvetil prelat dr. Andrej Čebašek, maševal pa je kanonik Anton Urbas. Na menzah sta bili že omenjeni sliki Srce Jezusovo in Marijino srce (olje platno, 67 x 51 cm) delo Henrike Langusove, ki sta sedaj na stranskih oltarjih.
Lesen „krstni kamen" je bil do leta 1957 na levi strani zadaj pod korom za kovinsko ograjo delno v niši, kjer je sedaj kip sv. Janeza Nepomuka, in pred njo. Prostor ni bil najbolj primeren, zato je takratni župnik Martin Tekavec v maju 1956 načrt za krstilnico naročil arhitektu Jožetu Plečniku. On je združil krstilnico in prižnico. Menil je, da lepa baročna cerkev s postavitvijo krstilnice in nove prižnice ne bo nič izgubila, ampak jo bo celo poživljala. Po Plečnikovi smrti, 7. januarja 1957, je asistentka Tomšičeva izdelala še nekaj detajlnih načrtov. Dobska krstilnica je zadnje Plečnikovo delo. V maju 1957 so odstranili oltar sv. Mihaela in prižnico, ki jo je v začetku stoletja izdelal kipar Andrej Rovšek iz Ljubljane ter postavili krstilnico in novo prižnico.
Krstilnico predstavlja devet stebrov iz pod-peškega marmorja s krstnim kamnom in leseno prižnico zgoraj. Kamnoseška dela je opravil Stanko Vodnik iz Podutika, krstni kamen pa je izdelek Stanka Kunaverja iz Ljubljane. Leseni del krstilnice s prižnico nad njo je izdelal mizarski mojster Janez Grošelj iz Doba, pasarskega pa Alojz Pirnat iz Ljubljane.
Na levi strani je pritrjena okrogla marmornata plošča s Križanim. Na medeninastem okviru so vdelani štirje kamni. Na plošči je napis JEZUS KRISTUS NAS JE IZ TEME POKLICAL V SVOJO ČUDOVITO LUČ. Zadnji dve besedi sta vklesani v krstni kamen, ki je iz hotaveljskega rdečkastega marmorja v obliki kapitela. Pokrov iz pozlačene medenine v obliki križa ima vdelanih pet kamnov. V steni je omarica za sveta olja z značilno Plečnikovo ornamentiko, luči pa so vgrajene v strop.
Na balustradi prižnice so pozlačeni simboli štirih evangelistov.
Krstilnico je blagoslovil ljubljanski škof Anton Vovk na Martinovo nedeljo leta 1957 in takoj nato krstil tri otroke.
V letu 1850 je slikar Gašper Gotzel iz Kranja naslikal nov Božji grob. Postavljali so ga pri oltarju sv. Jožefa na evangeljski strani, a je bil tako velik, da so morali za ta čas odstraniti dve ženski klopi.
Po prvi svetovni vojni je domačin Česen iz Gradišča naslikal nove, manjše in bolj pripravne kulise. Božji grob so pri oltarju sv. Jožefa postavljali do 1957, potem nekaj let v krstilnici, sedaj pa je za to prirejen oltar Križevega pota.
Današnji božji grob (kulise) je delo Inge Ivartnik.
Župnik Jakob Megušar (1832-1834) omenja v virih nove orgle, ki jih je župnija težko plačala. V času župnikovanja Ivana Grčarja je cerkev leta 1896 spet dobila nove orgle. Postavila sta jih kot svoj 62. opus Brata Zupan iz Kamne Gorice. Orgle so mehanične, glasovno pa zelo mehke. Imajo 16 registrov, od teh 12 pojočih in dva manuala - igralnika. Od leta 1949 so prirejene na električni pogon. V letu 1982 so bile obnovljene.
Zaradi dotrajanosti orgel in bližine 250-letnice župnijske cerkve se je župnija odločila kupiti nove orgle. Za izdelovalca je bila izbrana Škofijska orgelska delavnica iz Hoč pri Mariboru. Nove orgle, ki imajo 23 registrov in 4 transmisije, je 19. maja 2013 blagoslovil ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres.
Prvotno dobsko župnišče je bilo v starem grajskem stolpu, ki je po izumrtju dobskih plemenitašev tako kot cerkev prišlo v cerkveno last. Z večkratnimi prezidavami pa so ga spremenili v dvonadstropno poslopje, ki gaje potres leta 1895 tako prizadel, da so ga morali podreti.
Večje prezidave je doživelo okrog leta 1626, v času župnikovanja Dominika Murmayerja; Kapitlju je pisal, da je zgradil lepo in dobro župnišče. Dekan Oktarij Bucelleni je leta 1669 zahteval, da je treba streho na župnišču takoj popraviti. Hlevi za govedo in skednji so bili slabi. Konjski hlev je bil dober, kozolce pa je dal v tem letu popraviti župnik Uličar.
Njegov naslednik je spet popravljal župnišče. Toda prost Bucelleni in kanonik Pechi sta leta 1684 kapitlju poročala, da je streha sicer dobra, poslopje pa tako slabo, da je nevarnost, da bi se porušilo, in spalnica ni bila primerna za bivanje. Hlevi, podi in kozolci pa so bili dobri.
Župnišče je temeljito popravil župnik Filip Jakob Čebul, to je tisti, ki je zidal cerkvi v Dobu in Škocjanu. Najbrž je on nadzidal drugo nadstropje.
Večja obnovitvena dela so bila spet za župnikovanja Jakoba Megušarja od 5. aprila do 12. oktobra 1825. Župnišče je spredaj prizidal in dal narediti dve kleti. Lesene kamre za žito in že slab most iz drugega nadstropja župnišča na kor v cerkvi pa je dal zaradi požarne nevarnosti odstraniti. Podreti je dal tudi okrogli stolp pri vhodu v župnišče. Zidarska dela je prevzel Nikolaj Podlipnik iz komendske okolice, tesarska pa Tomaž Padar s Prevoj. Kamenje so lomili v kamnolomu Jakoba Virka z Vira, precej pa ga je bilo tudi od podrtega stolpa. Denar je dobil od zapuščine prejšnjega župnika Frančiška Rejovica, precej so ga darovali tudi župljani; ostanek je porabil za popravilo hleva.
Že tako slabo župnišče je potres leta 1895 tako poškodoval, da ga ni bilo več mogoče popraviti. Za gradnjo novega je stavbni odbor 3. maja 1897 razpisal natečaj.
Tako je Dob dobil prostorno nadstropno župnišče.
Ko so Nemci leta 1941 župnika Ivana Beštra izselili, se je v župnišče vselila Občina Dob. V letu 1943 je bilo požgano, po vojni pa z velikimi težavami šele v osemdesetih letih povsem obnovljeno.
Prva kaplanija je bila zgrajena leta 1682, v letu 1774 je vanjo treščilo in je do tal pogorela. Novo kaplanijo so začeli zidati 31. avgusta istega leta. Toda škof Herberstein je gradnjo ustavil, češ da ni v skladu z navodili zadnje vizitacije. Skliceval seje na ukaz cesarice, da morajo župniki in kaplani stanovati pod isto streho. O nadaljevanju gradnje ni poročil. Znano je le, da je to staro kaplanijo 3. decembra 1811 kupil Tomaž Orehek-Tumpelj, od njega 26. oktobra 1816 Frančišek Ksaver Nekermann, okrajni komisar na Krumperku, nato pa Jože Suh, mesar v Krašnji, ki je bil tudi gospodar sedanje Milajznove domačije. Suh je kaplanijo podrl.
Tam, kjer je sedaj kaplanija, so prvo poslopje pozidali že leta 1733; za gradnjo so poleg župnije prispevale tudi takratne dobske podružnične cerkve: Škocjan, Krtina, Rafolče, Zlato Polje ter ljubljanski stolni kapitelj.
Ko je poslopje začelo vse bolj propadati, seje župnik Švab 9. decembra 1847 za gradnjo nove kaplanije dogovoril z zidarskim mojstrom Jurijem Krečem iz Trzina. Toda ker so župljani gradnji nasprotovali, je župnik že pripravljen gradbeni material prodal, nekaj pa so ga naskrivaj odpeljali domačini. Proti gradnji so se izrekli tudi občinski rihtarji, ki jih je na pogovor o kaplaniji povabil „Bezirkshauptman".
Župnik je gradnjo ponovno začel reševati v januarja 1855, Okrajni urad je na pogovor o gradnji povabil vse občinske predstojnike v župniji. Sklenili so, da naj se stroški porazdelijo skladno z višino davkov. Temu sklepu seje upiral samo češeniški baron Nikodem Rastem, a je nato svoj delež v celoti poravnal. Novo kaplanijo so začeli graditi v maju 1855, dokončali pa v septembru istega leta. Zidarska dela je prevzel zidarski mojster Matej Medved iz Cerkelj, mizarska pa Ivan Vidali iz Mengša. Veliko težaškega dela in prevozov so domačini opravili brezplačno.
Med okupacijo so Nemci v kaplaniji uredili otroški vrtec. Pozneje so se vanjo preselili nemški orožniki ter jo obdali z bunkerji, barikadami in bodečo žico. Po vojni se je v kaplaniji naselil župnik z župnijskim uradom, večina prostorov pa je takratni krajevni odbor dodelil stanovalcem.
Kaplanija je bila pred leti temeljito obnovljena in urejena; dobila je tudi kanalizacijo in plinsko ogrevanje. V kaplaniji so tri veroučne učilnice, ki služijo tudi za pevske vaje, srečanja mladinske veroučne skupine in drugo. V gospodarskem poslopju, kjer je bil včasih hlev, pa je dvorana za župnijske kulturne prireditve, športna srečanja in večje prireditve.
Kaplanija
Leta 2012 se je zaradi srečevanj za starejše pred vhodnimi vrati prizidala klančina, leta 2013 pa se je preuredilo notranje stopnišče ter povečalo sanitarije. Leta 2015 je stavba dobila novo fasado.
September 2015
